1.) KLASIČEN ODPRTI KAMIN
Klasičen odprti kamin je najstarejši način ogrevanja. Klasični odprti kamin kakršnega poznamo danes deluje po istem principu že od 9. stoletja dalje, treba pa je seveda upoštevati, da so danes hiše grajene čisto drugače, zato je nujno potreben dovod zunanjega zraka, ki ga kamin potrebuje za gorenje.
Klasičen odprti kamin ni primeren za ogrevanje prostorov, saj ima 15-20% izkoristek, v nekaterih državah Evropske unije je celo zakonsko prepovedan, zaradi prevelikih emisij dimnih plinov v ozračje in premajhnega izkoristka.
2.) KRUŠNA (KMEČKA) PEČ
Krušna ali kmečka peč je najznačilnejši element kmečke hiše, saj je srce kmečkega doma. Gotovo ni starejše kmečke hiše, v kateri ne bi bilo takšne ali drugačne krušne peči. Odtod tudi naziv kmečka peč. Značilnost kmečke peči je v tem, da jo uporabljajo za ogrevanje glavnega bivalnega prostora, obenem pa tudi za kuho in peko. Ta osnovno princip dvonamenske uporabe peči se je ohranil od prvih razvojnih korakov peči do danes.
Krušna peč je bila nekdaj osnova za družabno življenje v hiši v dolgih zimskih večerih, včasih so v peči kurili vse leto, peč je kurila gospodinja iz kuhinje.
Zelo zgodnje peči niso imele dimnika in je dim odhajal skozi odprtino v črno kuhinjo, odtod pa v luknjo pod stropom in na prosto. Kasnejše peči so dobile dimnik in dim je skozi ustje peči odhajal v dimnik. Ustje peči danes pečarji še vedno imenujejo »misteje«. Taka oblika izpeljave dima se uporablja še danes.
Po zunanji obliki ločimo kmečke peči na peči z nadpečkom ali turnom, in na ravne peči. V preteklosti je bila oblika peči v posameznih delih Slovenije različna. Peči z nadpečkom (turnom) so bile značilne za Gorenjsko in del Notranjske, na Štajerskem, Dolenjskem in v Prekmurju pa so izključno gradili ravne peči.
Prednost peči z nadpečkom je v tem, da ima večjo grelno površino. Ker je nadpeček manjši od spodnjega osnovnega osnovnega dela peči, nastane na temenu peči prostor, ki mu pravimo zapeček. Ta se uporablja za poležavanje, kakor tudi za sušenje sadja.
Ne glede na to kakšna je zunanja oblika peči, pa so v notranjosti vse peči enake. Peč je sestavljena iz plašča, ki je zidan s pečnicami, v notranjosti je kurišče,ki ga pokriva velb. Kmečka peč nima dimnih kanalov po katerih bi šel dim v dimnik, temveč gre dim iz kurišča, skozi ustje peči (misteje), direktno v dimnik. Kmečka peč ima ponavadi tloris kvadratnih oblik, taka peč ne more biti razgibanih oblik. Pri tej peči ne drži, da večja kot je boljše greje, najboljše rezultate daje peč tlorisa 140x140 cm, peč je lahko manjša ali večja 30 cm, večja odstopanja od teh dimenzij niso primerna zaradi tehnologije gradnje peči, če stranka želi peč drugačnih dimenzij je boljša varianta lončena peč, ki je lahko po izgledu podobna kmečki peči.
3.) LONČENA PEČ
Lončena peč se je začela razvijati vzporedno s kmečkimi pečmi. Razlika med njima je v tem,da je lončena peč praviloma manjša, elegantnejša, v tej peči gre dim iz kurišča po dimnih kanalih skozi celo peč, na tej poti greje pečnice, nato gre dim ohlajen v dimnik. Lončene peči so se skozi stoletja zelo razvijale in pogosto spreminjale obliko, razvoj lončenih peči je prisoten tudi danes, ko nekatere lončene peči že uravnava elektronika, možna je celo izvedba, ko lahko elektronika sama uravnava tudi kurjenje in nalaganje peči, tako da se je taka peč povsem približala izvedbam centralne kurjave na olje, ko je cel sistem kurjenja popolnoma avtomatski.
Pri lončeni peči je možno narediti nekoliko večje kurišče, tako, da v njej lahko tudi kaj spečemo, možno je vgraditi vratca s steklom, da lahko opazujemo plamen med gorenjem peči, v zadnjem času se pojavljajo izvedbe, ko je del peči narejen iz pečnic, del peči pa je omet, možno je izdelati peč praktično vseh oblik, kar se jih lahko zaželimo, skratka ta tip peči nam ponuja nešteto možnosti.
Na našem prostoru se večinoma uporablja, klasičen način gradnje lončenih peči, kjer gre dim po svoji poti do dimnika, direktno ob pečnicah, v deželah Evropske unije, pa je zakonsko določeno, da se pri lončenih pečeh lahko uporablja izključno samo dvoplaščni sistem zidanja peči. To pomeni, da se niti kurišče niti kanali po katerih gre dim v dimnik, ne dotikajo plašča iz pečnic. Prednost tega sistema je v tem, da raztezki materalov, ki nastanejo zaradi vročine, ne poškodujejo plašča peči, taka peč ima seveda zaradi več vgrajenega materiala, tudi večjo akumulacijo, obenem pa je na vseh mestih enakomerno topla.
Lončene peči imajo lahko do 90 % izkoristek, dobra stran lončene peči je velika akumulacija toplote, slaba stran je v tem, da peč začne ogrevat prostor z zamikom, osnovni princip tega načina ogrevanja je v tem, da peč najprej toploto akumulira, šele potem jo začne oddajati v prostor.
Lončena peč je najbolj primerna peč v primeru, da jo kurimo vsak dan, dovolj je eno do dve kurjenji na dan.
4.) KAMINSKA PEČ
Kaminska peč je sestavljena iz kovinskega toplotno-tehničnega dela (že narejen vložek), z varovalnimi steklenimi vratci in iz »tople« obloge, ki je ponavadi sestavljena s pečnicami ali obzidana s šamotno opeko ometana s posebnim finim ometom. Peč začne z ogrevanjem takoj po začetku kurjenja, najprej iz posebnih rešetk piha topel zrak, če jo kurimo dalj časa pa tudi obloga začne oddajati toploto, tako da tudi obloga ogreva ravno tako kot pri lončeni peči.
Pri kaminski peči je zelo pomembna izbira vložka, kajti vložki se med seboj zelo razlikujejo. Dober kaminski vložek mora imeti možnost dovoda zunajnega zraka direktno v kurišče, kar nam omogoča boljše izgorevanje, ravno tako imajo kvalitetnejši vložki kurišče obloženo s šamotom, kar prispeva k boljši akumulaciji in tudi izgorevanju, pomembno je tudi kako so razporejene šobe za vpihovanje zraka, ki ga potrebujemo za gorenje.
Kaminske peči imajo 70-80% izkoristek, dobra stran kaminskega vložka so velika steklena vrata raznih oblik (ravna, okrogla ,trapezna), začetek ogrevanja hitro po začetku kurjenja. Slaba stran kaminske peči je manjša akumulacija toplote.
Kaminska peč je najbolj optimalna peč, če nimamo časa ali želje, za vsakodnevno kurjenje, da nam je najbolj pomembno ustvariti prijetno atmosfero z »živim« ognjem v peči, ali če hočemo, da se prostor začne ogrevati takoj po začetku kurjenja.
Kaminska peč potrebuje tri do pet kurjenj dnevno, da segreje prostor.
5.) LONČENA PEČ S KAMINSKIM VLOŽKOM
Lončena peč s kaminskim vložkom je kombinacija lončene peči in kaminske peči. Sestavljena je iz že izdelanega kurišča, ki je vgrajen v klasično lončeno peč, z vsemi dimnimi kanali kot jih ima klasična lončena peč.
Smisel lončene peči s kaminskim vložkom je v tem, da združimo prednosti klasične lončene peči (dobra akumulacija, izkoriščanje toplote dimnih plinov, preden gredo v dimnik) in prednosti kaminskih peči (velika steklena vrata raznih oblik, del peči takoj začne segrevati prostor).
Lončena peč s kaminskim vložkom se uporablja tudi takrat, ko hočemo doseči večjo ogrevalno moč, kot jo lahko dosežemo s klasično lončeno pečjo, v ta namen obstajajo posebna že izdelana kurišča, možno je tudi elektronsko krmiljenje vseh parametrov, ki so potrebni za najboljše ogrevanje.
Lončena peč s kaminskim vložkom potrebuje dve do tri kurjenja dnevno.
6.) TOPLOZRAČNI KAMIN
Toplozračni kamin je sestavljen iz kovinskega toplotno-tehničnega dela (že narejen vložek), z varovalnimi steklenimi vratci in iz »hladne« obloge. Obloga je lahko siporex finalno obdelan z ometom, lahko je marmor, granit, opeka, keramika itd. Toplozračni kamini so največkrat montažni, tako da je hitro montiran (velikokrat v enem dnevu).
Toplozračni kamini nimajo akumulacije, ogrevajo na ta način, da hladen zrak, ki se zadržuje pri tleh dovedemo do vložka, ko gre mimo vložka se segreje, nad kuriščem je rešetka skozi katero potem topel zrak piha v prostor.
Ko prenehamo s kurjenjem toplozračni kamin ne ogreva več prostora.
7.) ZIDANI ŠTEDILNIK
Res je, da so štedilniki dolgo časa životarili, vendar je nov duh časa, ki varnost mirnega doma postavlja na prvo mesto vrednot, prebudil današnje babice v novo življenje. Z vsem, kar spada zraven: prijetna toplota, udobna namestitev in vse, kar potrebujemo v ambientu. Zato se ni čuditi, da v takem okolju štedilniki doživljajo svoj "comeback".
Še nekaj let nazaj je kuhinja pri osnovnem planiranju imela podrejeno vlogo. Ostali prostori so bili planirani na tak način, da se je ostal majhen prostor z oknom in tehnično premišljeno bližino vodovodu - kuhinja kot funkcionalen prostor. Danes bivanje v kuhinji ne narekuje le delo, pač pa tudi bivanje v njej. Pri ustrezni postavitvi prostorov vedno bolj postaja središče družinskega življenja. Naraščajoče priljubljenosti so zato deležni tudi štedilniki. Kaj je prijetnejšega od prasketanja ognja v štedilnikui? Ob tem pa vonj sveže pečenega kruha ali slastne pečenke.
Kdor se informira o postavljanju zidanih štedilnikov, je fasciniran zaradi številnih možnosti postavitve. Štedilnik v različnih izvedbah: namizni štedilnik, štedilnik z nadzidkom, štedilnik v kombinaciji z lončeno pečjo, možnosti kombinacije z električnim ali plinskim štedilnikom, ki se popolnoma integrira z načrtovanjem kuhinje. V prostih oblikah. S pečnicami, ki ponujajo številne možnosti slogovnih smeri in različno barvno paleto. S tehnično prefinjenostjo. Po želji je mogoče v štedilnik vgraditi tudi tehnično dovršeno električno pečico ali električno kuhalno ploščo. Večinoma so štedilniki edinstveni unikati, ki so zgrajeni na licu mesta.
Štedilnik je ena izmed oblik lončene peči in je, tako kot lončena peč, nastal z nadgrajevanjem in dopolnjevanjem preprostega ognjišča. Dolga stoletja je bil srce vsake evropske kuhinje. Prijetna, domača toplota štedilnika je znana: pečnice iz specialnih surovin z velikim šamotnim deležem, žgane pri temperaturi nad 1100°C, imajo veliko zmožnost akumuliranja toplote. Masivnejše so pečnice, dalj časa enakomerno oddajajo toploto v bivalni prostor. K temu prispeva posebna toplotna akumulacijska zmogljivost: funkcijsko odgovarja lastnostim peči in je opremljen s šamotnim ognjiščem. Pri lončenem štedilniku se ognjišče nahaja pod grelno ploščo. Ognjišče in kanali dimnih plinov predstavljata skupno "enoto", ki prav tako akumulirata in potem oddajata toploto v bivalni prostor.
Kuri se večinoma z lesom. Sodobna ogrevalna tehnika s specialno razporeditvijo šob omogoča skoraj popolno izgorevanje lesa, tako da je čim manj odpadnega materiala in pepela. Na ta način ni povečan le izkoristek, pač pa je tudi gorivo porabljeno, kolikor je le mogoče. Želeno temperaturo pečice, ki je razvidna z vgrajenega termometra, dosežemo z večkratnim nalaganjem goriva. Vroči dimni plini so lahko speljani skozi kuhalni del ali skozi pečico, lahko pa so speljani v zaprt sistem štedilnika, ki ogreva prostor. V ognjišču je lahko integriran zbiralnik, praviloma iz bakra, omogoča vedno toplo vodo.
Vrh tega obstaja tudi možnost vgraditve bojlerja sanitarne vode. Ali: kombiniranje toplotnega izmenjevalnika tople vode s črpalko, ki oskrbi centralno kurjavo s toplo vodo, ki cirkulira po toplotnih telesih. Take sisteme lahko vključimo v obtok obstoječega centralnega ogrevanja kot drugi kotel.
8.) PRAVILNO NAČRTOVANJE LONČENIH ŠTEDILNIKOV
Različne možnosti izvedbe in uporabe zahtevajo, da postavitev štedilnika ni mogoča brez priprav in načrtovanja strokovno usposobljenega pečarja. Poleg tega mora biti naprava pravilno dimenzionirana glede na namen (kuhanje, gretje). Tako je pomemben kriterij velikost kuhalne površine. Do šest oseb se upošteva velikost kuhalne plošče v dimenziji 55 x 50 cm, do 10 oseb 65 x 50 cm. Za velikost pečice delimo velikost kuhalne površine z 12. S tem dobimo velikost pečice v kubičnih cm. Visoko ognjišče za peči ni nujno potrebno. Višina ognjišča naj bi od robu pečice bila 16 do 20 cm. Tako se kuhalna površina enakomerno ogreva. Vlek pod kuhalno ploščo mora biti vključno z odlaganjem pepela visok 8 cm. Potrebno je premisliti v kolikšni meri bo štedilnik igral vlogo ogrevalnega telesa v hiši in kako smiselno se dopolnjuje z lončeno pečjo. Naj bo peč izpeljana skozi steno, da bo ogrevala tudi sosednji prostor. Možno je planiranje peči za napeljavo do 15 kW.