ODPRT KAMIN ALI LONČENA PEČ- 500 LET SPOROV MED FRANCOZI IN NEMCI

Odprt kamin, kot naprava za kurjenje prostorov, je najbolj osnoven in eden od najstarejših načinov ogrevanja. Razvil se je iz preprostega ognjišča, ki so mu dodali lovilec dima ali napo. Nekako v 9. stoletju se je razvil v približno tako obliko kot jo poznamo še danes in je bil dolgo časa edini vir ogrevanja.
Takšen način ogrevanja je bil edini vir toplote vse do sredine 15. stoletja, ko so v južni Nemčiji začeli uporabljati nov način ogrevanja. To je bil »Kastenofen«, po naše gašperček. Gašperček je bil majhna, prosto stoječa, škatlasta železna peč, zvarjena iz pravokotno postavljenih ravnih stranic, ki jo je bilo mogoče kuriti s premogom ali drvmi. Mimogrede, rešetka za pepel je bila takrat vgrajena prav zaradi kurjenja s premogom, saj to kurivo zahteva nekoliko drugačne dovode zraka kot les. Ta rešetka se je potem ohranila tudi pri naslednikih gašperčka - lončenih pečeh. Šele v zadnjem času se lončene peči izdelujejo brez kuriščne rešetke, čeprav s premogom 50 let ne kuri več nihče. Tudi tukaj se lepo vidi, kako dolgo včasih traja, da opustimo stare navade, ki že davno niso več potrebne.
No, pa pojdimo nazaj k gašperčku iz 15. stoletja. V dolgotrajnih, ostrih zimah takratnega časa, je imel gašperček številne prednosti pred odprtim kaminom. Zaprte peči so za manj kurjave dajale štirikrat več toplote, kot odprti kamini, poleg tega je bilo čiščenje dimnika pri gašperčku otročje lahko opravilo, v primerjavi s tem opravilom pri odprtem kaminu. Železne stranice so hitro vsrkale toploto ognja in jo počasi enakomerno širile po prostoru.. Okrog gašperčkov so postavljali drogove, na katerih so zračili in sušili perilo, ob njem je pozimi posedala cela družina.
Na Francoze ta tehnična izboljšava ni naredila nobenega vtisa. Zidava odprtih kaminov se jim je zdela cenejša in tudi veliko boljša rešitev. Nemškim pečem so očitali, da ne dajejo svetlobe in da preveč izsušijo zrak, zaradi česar naj bi bilo v tako ogrevanih prostorih zadušljivo. Ta očitek je do neke mere sicer držal, klub temu pa so imeli gašperčki precej večjo ogrevalno moč, s katero so se odkupili za omenjene pomanjkljivosti, vsekakor, pa to na bi smel biti razlog za pripisovanje čudaštva narodom sosednjih dežel.
Na prvi pogled se zdi pretirana trditev, vendar je v tistem času bila ta tema eno od jabolk medpokrajinskih sporov v takratnem času. Ta tema je bila tako aktualna, da se ji je posvetil tudi eden od vidnejših filozofov takratnega časa Michael de Montaigne.
Ta filozof si je leta 1580 privoščil potovanje iz svojega posestva v bližini Bordeuxa v Rim in na poti si je, kot pravi filozof, vzel tudi čas za opazovanje običajev in navad sosednjih narodov. Z nekaj vmesnimi postanki je potovanje trajalo sedemnajst mesecev in na tej poti je imel priložnost videti različne navade in običaje v različnih pokrajinah. Na lastne oči se je prepričal, da ima vsak narod svoje običaje in navade, ki se drugim narodom zdijo ne le tuji, ampak tudi neverjetno barbarski in v neskladju z vsako normalno logiko.
Na popotovanju je opazil prav banalne probleme nerazumevanja med narodi, ki so se pokazali v vseh svojih dimenzijah, ravno pri sistemu ogrevanja hiš v mrzlih zimskih dneh. Veliki filozof je namreč na svoji poti v Ausburgu naletel na Nemca, ki je na dolgo in široko kritiziral francoski način ogrevanja z odprtimi kamini in nato gostobesedno opeval prednosti železnih peči. Žolčna razprava je vzbudila veliko zanimanje pri njem, zato je Montaigne sklenil zadevo natančno preučiti, kot filozof se je čutil poklicanega, da resnici pride do dna.
V Badnu je prav zaradi tega v gostilni izrecno zahteval ogrevano sobo, da na lastni koži preizkusi dobre in slabe strani nemškega načina ogrevanja. Dodelili so mu sobo z gašperčkom in ko se je navadil na značilen vonj, ki ga je naprava širila po prostoru, je preživel udobno noč. Opazil je da se pri peči lahko obleče, ne da bi mu bilo potrebo natakniti s krznom podloženo haljo; nekaj mesecev kasneje je neke mrzle noči v Italiji celo obžaloval, da v gostilni nimajo gašperčka.

Ta problem se ga je tako dotaknil, da je po vrnitvi domov primerjal prednosti obeh sistemov in zaključke uporabil v svojih razpravah o nesoglasjih med narodi.

Glede peči je zapisal:

»Res je, da so nemške peči zadušljive in da zaradi materialov, iz katerih so grajene, smrdijo, kadar so vroče, zaradi tega tudi tiste, ki jih niso vajeni, boli glava. Po drugi strani pa je toplota, ki jo oddajajo, enakomerna, stalna in v vsem prostoru enaka, brez vidnih plamenov, dima in prepiha, ki mu botrujejo naši odprti kamini, zato se v marsikaterem pogledu lahko zlahka kosajo z našimi«

To, kar je jezilo Montanigna, je bilo trdno, vendar neutemeljeno prepričanje gospoda iz Augsburga, kakor tudi Francozov nasploh, da je njihovo gretje najboljše na svetu.
Seveda, niti pri gašperčkih, niti pri kaminih ni nič barbarskega ali čudnega. Opredelitev normalnosti, na kakršno prisega vsak narod posebej, po vsem sodeč zajema le majhen del tistega, kar je v resnici razumno in nepravično kot tuja obsoja široka področja človeške izkušnje. Ko je možakarju iz Augsburga in svojim gaskonjskim sosedom dokazoval, da imata tako železna peč, kot tudi odprti kamin svoje legitimno mesto v prostranem vesoljstvu sprejemljivih načinov ogrevanja, je Montaigne skušal pri svojih bralcih tudi razširiti njihovo ozko provincionalno predstavo o normalnem.

Seveda mu to ni uspelo, vsaj kar se peči tiče, sigurno ne.

Bralec se v tem trenutku sigurno muza zaplankanosti ljudi takratnega časa, vendar bi bila prizanesljivost veliko bolj na mestu, kajti na nek način še vedno romanski in germanski svet nista našla skupnega mnenja, kaj je dobra peč. Praktično po 500 letih, v dobi vesoljske tehnologije, ko trdimo, da je svet ena sam globalna vas, se še vedno pečarska stroka deli po vzorcu iz 15. stoletja.

V deželah z romanskim vplivom (Francija, Italija), še vedno prevladuje mnenje, da je odprt kamin ali pa vsaj kamin z velikimi steklenimi vrati edina prava rešitev, če se že odločamo za peč na drva v stanovanju, vse ostalo je nesmiselno. Nasprotno, pa v germanskih deželah (Nemčija, Avstrija, Švica), obstaja trdno prepričanje, da je edina prava peč na drva »Kachelofen«, se pravi lončena peč, ki se je v stoletjih razvila kot izboljšava male kovinske peči, oziroma gašperčka. Vse ostalo je po večinskem mnenju samo zasilna rešitev za ljudi, ki si pač ne morejo privoščiti prave peči, ali pa niso dovolj razgledani, da bi vedeli kakšna rešitev je prava in edina zveličavna.

Resnici na ljubo je treba povedati, da meje med tema dvema svetovoma niso več tako ostre, kot so bile nekdaj, tako da ima v severni Italiji lončena peč skoraj enakovreden položaj kot kamin, seveda ob predpostavki da ima vrata s šipo, prav tako pa so na severu Nemčije kar precej popularne kaminske peči, seveda le v primeru, da ima kvalitetno akumulacijsko oblogo,na Bavarskem in pa v Avstriji pa še vedno prisegajo na klasično lončeno peč, tam vrata s steklom niso tako hudo nujna, marsikdo se še vedno odloča za vrata brez stekla in mu je pomembnejša akumulacija in toplotna moč peči, kot vidni ogenj.

Nazaj