|
KRUŠNA PEČ PO NOVEM Krušna ali kmečka peč je najznačilnejši element kmečke hiše, saj je srce kmečkega doma. Gotovo ni starejše kmečke hiše, v kateri ne bi bilo takšne ali drugačne krušne peči. Odtod tudi naziv kmečka peč. Značilnost kmečke peči je v tem, da jo uporabljajo za ogrevanje glavnega bivalnega prostora, obenem pa tudi za kuho in peko. Ta osnovni princip dvonamenske uporabe peči se je ohranil od prvih razvojnih korakov peči do danes. Krušna peč je bila nekdaj osnova za družabno življenje v hiši v dolgih zimskih večerih, včasih so v peči kurili vse leto, peč je kurila gospodinja iz kuhinje. Zelo zgodnje peči niso imele dimnika in je dim odhajal skozi odprtino v črno kuhinjo, odtod pa v luknjo pod stropom in na prosto. Kasnejše peči so dobile dimnik in dim je skozi ustje peči odhajal v dimnik. Ustje peči danes pečarji še vedno imenujejo »misteje«. Taka oblika izpeljave dima se uporablja še danes. Po zunanji obliki ločimo kmečke peči na peči z nadpečkom ali turnom, in na ravne peči. V preteklosti je bila oblika peči v posameznih delih Slovenije različna. Peči z nadpečkom (turnom) so bile značilne za Gorenjsko in del Notranjske, na Štajerskem, Dolenjskem in v Prekmurju pa so izključno gradili ravne peči. Prednost peči z nadpečkom je v tem, da ima večjo grelno površino. Ker je nadpeček manjši od spodnjega osnovnega osnovnega dela peči, nastane na temenu peči prostor, ki mu pravimo zapeček. Ta se uporablja za poležavanje, pa tudi za sušenje sadja. Ne glede na to kakšna je zunanja oblika peči, pa so v notranjosti vse peči enake. Peč je sestavljena iz plašča, ki je zidan s pečnicami, v notranjosti je kurišče,ki ga pokriva velb. Kmečka peč nima dimnih kanalov po katerih bi šel dim v dimnik, temveč gre dim iz kurišča, skozi ustje peči (misteje), direktno v dimnik. Kmečka peč ima ponavadi tloris kvadratnih oblik, taka peč ne more biti razgibanih oblik. Pri tej peči ne drži, da večja kot je boljše greje, najboljše rezultate daje peč tlorisa 140x140 cm, peč je lahko manjša ali večja 30 cm, večja odstopanja od teh dimenzij niso primerna zaradi tehnologije gradnje peči. Če stranka želi peč drugačnih dimenzij je boljša varianta lončena peč, ki je lahko po izgledu podobna kmečki peči. Kmečka peč ima 50% izkoristek, po direktivi evropske unije, ki je stopila v veljavo s 01 07. 2007, pa take peči niso več dovoljene zaradi premajhnih izkoristkov.Ali to pomeni, da nikoli več ne bomo jedli slastnega doma pečenega kruha, da ni več možnosti, da bi ob slovesni priložnosti spekli odojka in z njim pogostili naše najbližje?Bomo sedaj jedli samo še pizze pečene v električnih pečeh? Ali nam je evropska birokracija preprečila da si doma spečemo kruh ali potico na način kakršen je bil pri nas v veljavi že stoletja? Ta in še veliko drugih vprašanj se pojavlja zadnje čase, vendar je potrebno tudi ob tej priliki povedat; »da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha«, tako, da tudi tukaj obstaja nekaj rešitev. Seveda prva stvar, ki nam pride na misel je to, da bomo od sedaj naprej zidali kmečke peči »na črno«, brez računa, pa bo stvar rešena. V starih časih bi to res mogoče bila sorazmerno dobra rešitev, pa »bi bil volk sit in koza cela«, vendar danes to ni več tako enostavno.
Dejstvo je, da je dandanes pri gradnji hiš potrebna cela kopica dokumentov in raznoraznih soglasij, tako da obstaja realna možnost, da ko boste zgradili hišo do konca, zaradi tega, ker ste si omislili kmečko peč, ne boste dobili uporabnega dovoljenja. Pred časom bi sicer to spadalo v poglavje znanstvene fantastike, danes pa je vse bolj pogosto, da dimnikar zaradi dokumentacije , ki jo je dolžan izstaviti ob prevzemu objekta, zahteva tudi tehnično dokumentacijo o peči. Res je, da se nikoli ne vtika v to, kako je peč zgrajena, vendar je dimnik še vedno v njegovi pristojnosti, tako da lahko pride do neljubih zapletov. Najbolj pogost je zaplet glede preseka dimne tuljave. Dimnikar se sicer ne spozna na gradnjo peči in tudi ni njegova dolžnost, da se vtika v njeno notranjost, mora pa poznati zakonodajo glede presekov dimnih tuljav pri pečeh na drva. Zaradi tega je dolžan upoštevati vrednosti, ki jih zahtevajo tehnični predpisi za take naprave. V praksi to zgleda tako, da naj bi krušna peč zgrajena po sedaj veljavnih predpisih imela dimno tuljavo premera 16 ali največ 18 cm, za klasično kmečko peč pa je znano, da dimnik manjši od premera 20 centimetrov ni zadosten za normalno delovanje peči. V primeru, da pri takem dimniku pride nesoglasij, moramo vedeti, da ima s pravno formalnega vidika, dimnikar prav. Po domače povedano, če bo zaplet prišel do sodišča bodo obveljale dimnikarjeve zahteve, čeprav mogoče obstoječa peč pri takih dimenzijah dimnika ne bo delovala. Priznam, tudi meni se taka situacija zdi skrajno bedasta, vendar to ni edini nesmisel, s katerim se srečamo v življenju, torej ne izgubljajmo časa in energije s pritoževanjem, pač pa poglejmo kaj je možno storit v dani situaciji. Torej najprej moramo povedat, da je peka s pečmi na drva še vedno možna, je pa seveda potrebno upoštevati tehnične predpise, ki urejajo to področje. Katere so bistvene spremembe pri gradnji peči za peko po novem? Pri pečeh za peko velja, da v peči ne poteka proces kurjenja. Toplota, ki je potrebna za pečenje se shrani v stenah in tlaku krušne peči. V praksi to pomeni, da mora biti zunanji del kurišča izoliran, tako da peč ne oddaja toplote v prostor, temveč se le ta shrani v kurišču. Sevanje te toplote nazaj v kurišče oziroma prostor za peko je toplotni vir, ki omogoči proces pečenja. Stranske stene in velb peči naj bi bile debeline najmanj 12 cm, tlak mora biti izdelan iz šamotne opeke debeline najmanj 5 cm, višina prostora za peko je od 25 do največ 45 cm, peč mora biti izvedena tako, da zagotavlja čas pečenja z želeno temperaturo praviloma eno do treh ur. Višina velba je odvisna od tega, kaj bomo pretežno pekli v tej peči. Če jo večinoma uporabljamo za peko izdelkov, ki se pečejo takrat, ko v peči poteka proces gorenja ( pizza), naj bi bil strop višji, za peko izdelkov, ki se pečejo dalj časa in zahtevajo enakomerno temperaturo (kruh, pecivo) naj bi bil velb čim nižji, tako, da tudi velb oddaja toploto in pripomore k čimbolj enakomerni temperaturi, v čim daljšem časovnem obdobju. Akumulacijska krušna peč naj bi imela vrata, ki se zapirajo dovolj tesno, da temperatura ne uhaja iz prostora za peko. Odprtina za dimne pline mora biti na zadnji strani kurišča, dimni plini naj bi bili speljani najprej nad velbom v smeri proti vratom, potem pa še nazaj od koder gredo potem v dimnik. Na odprtini za dimne pline mora biti vgrajena dimna loputa. Pa si poglejmo primer tunelske krušno peč v prerezu.  V tem primeru je peč postavljena na podstavku, tako da je površina za peko na višini 130 cm. Na to višino jo postavimo iz praktičnega vidika, predvsem zato, da se pri peki ni potrebno sklanjat in preveč »kriviti« hrbtenice. Zakaj je to tako pomembno? Nedavne raziskave so pokazale, da imajo vdihana vlakna z določeno kemično sestavo, ki so večja od 20 ?m in ostanejo v pljučih več kot 10 dni podoben efekt kot azbestna vlakna, torej so v nekaterih primerih lahko rakotvorna. V praksi je tako, da v nekaterih državah te izsledke zelo strogo upoštevajo, v nekaterih pa se zaradi tega nihče ne obremenjuje. Na primer v Nemčiji delavci, ki delajo z keramično volno, ki ni sestavljena iz biorazgradljivih vlaken, obvezno uporabljajo zaščitne maske pri delu, v Avstriji pa nihče ne uporablja nikakršnih zaščitnih sredstev pri delu s tem materialom. Na plast keramične volne položimo šamotne planete in jih zlepimo med seboj, zaradi plasti keramične volne pod planetami smo se izognili problemom, ki bi lahko nastali zaradi toplotnih raztezkov. Nato vse skupaj tlakujemo s trdnim izolacijskim materialom. Tudi tukaj je zaželena previdnost pri izbiri materialov, saj nekateri izolacijski materiali slabo vplivajo na naše zdravje. Ker se bo peč uporabljala za peko izdelkov ki jih bomo potem z velikim užitkom tudi zaužili, je smiselno uporabljati izključno najboljše materiale.V našem primeru je izolacijski sloj izdelan s ploščami iz vermikulita debeline 6 cm, v primeru da je peč postavljena izven hiše, bi bila boljša izbira plošče iz kalcijevega silikata, znane pod komercialnim imenom Promasil. Take plošče imajo to prednost, da niso občutljive na vlago. Sedaj s šamotno opeko pozidamo stene kurišča. Stena naj bi bila izvedena v debelini 12 cm, te stene iz zunanje strani obložimo še s trdnim izolacijskim materialom. Pri zidavi sten kurišča in velba uporabljamo šamotne malte s keramično vezavo, vedeti je namreč treba, da so v šamotnih maltah s hidravlično vezavo določene kemične primesi, ki so ob zaužitju zdravju škodljive (običajno so to fosfati). Ko smo pozidali stene kurišča, tlakujemo še kurišče. To izvedemo tako, da šamotne plošče debeline 5 cm položimo na pesek, lahko tudi na suho šamotno malto. Te plošče se obvezno položijo na suho, saj edino tako lahko zagotovimo nemoteno delovanje šamotnih plošč pri toplotnih raztezkih in s tem obvarujemo stene kurišča pred poškodbami zaradi raztezanja materialov.
Ko smo izdelali tlak kurišča, na stene kurišča postavimo še velb, pri tem pazimo, da na zadnji strani kurišča pustimo luknjo za odvod dimnih plinov. Dimenzija odprtine za dimne pline je odvisna od velikosti kurišča, za mala kurišča do 0,8 m2 je dovolj odprtina dimenzij 20x16 cm, za večja kurišča pa seveda več. Sedaj pozidamo se zunanje stene kurišča, v našem primeru smo to izvedli s šamotnimi ploščami debeline 5 cm. Tukaj smo tudi uporabili šamotno malto s hidravlično vezavo. Ker je zunanji plašč povsem ločen od kurišča, ni nobenih zadržkov glede vplivov na zdravje, ta malta pa je pri nižjih temperaturah precej močnejša od drugih malt, kar nam zelo izboljša statično trdnost kurišča. Naslednja faza je toplotna izolacija velba in kanalov dimnih plinov, to izvedemo s keramično volno. Na koncu naredimo še pokrov peči, v našem primeru uporabimo planete debeline 4 cm, ter izvedemo zaključni sloj, v tukaj je predviden fini pečarski omet. Torej peč je gotova, sedaj lahko smo še počakamo, da kdo zamesi testo in nas razveseli z dobrotami iz naše nove krušne peči. Dober tek. |
